Če zapustite stran, se bo predvajanje prekinilo. Izberite:
Izteka se javna razprava za novi pravopis. Ta temeljni jezikoslovni priročnik nastaja v stalnem dialogu z javnostjo. Kaj lahko pričakujemo po večletni javni razpravi v Pravopisu 8.0, osmem po vrsti, kako velike bodo spremembe? Največje spremembe se nanašajo na napovedano odločitev pri veliki začetnici, pri izjemah zapisa z malo začetnico pri pisanju krajevnih imen (vas, mesto, trg, selo, selce …). Odločitev, ali bomo od letos, ko naj bi bil dokončan Pravopis 8.0, zapisovali npr. Novo Mesto in ne več Novo mesto, sicer še ni dokončno sprejeta. Gostja oddaje je dr. Helena Dobrovoljc, vodja skupine za pripravo novega pravopisa.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
Kdaj je glas pomen in kdaj telesni dogodek? Kaj se z njim zgodi, ko postane zapis? In kako vsaka napisana beseda nosi sled nečesa, kar je že bilo izgovorjeno — ali pa je izgubljeno? O teh vprašanjih bomo, med drugim, danes razmišljali ob pesnitvi Drevo, ki ga pišemo nihče Lukasa Debeljaka. Gre za avtorjevo drugo knjigo poezije, Debeljak pa v njej premišljuje razmerje med govorom in pisavo, med telesom in znakom, med spominom in pozabo. Dolgo, ritmično izrazito besedilo potuje od predčasa in predpisave do zgodovine tiska in arhiva — ter se na koncu vrne k dihanju. Je pisava le orodje ali tehnologija, ki preoblikuje naš odnos do sveta? Se beseda še lahko vrne v telo? Knjiga Drevo, ki ga pišemo nihče, je izšla pri LUD Šerpa.
Dom duhovnosti Kančevci je kraj, kjer se srce umiri, kjer tišina postane prostor srečanja in kjer se človek znova naravna na Božji glas. V njem domujejo bratje kapucini, ki letos praznujejo jubilejno Leto svetega Frančiška, ki ga je ob 800 letnici smrti Frančiška Asiškega razglasil papež Leon XIV. Danes je z nami predstojnik doma duhovnosti v Kančevcih, brat Stane Bešter. Spregovoril bo o bogatem programu duhovnih vaj in odmikov za različne skupine, ki jih organizirajo bratje kapucini v Kančevcih.
Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!
Vrata v mozaik zborovske glasbe odpira Jutro Györgya Ligetija – zapira pa jih prav tako njegova Noč; iz leta 1955 na besedila Sandorja Weöresa v izvedbi ansambla London Sinfonietta Voices pod vodstvom Terryja Edwardsa. V zvočno sliko oddaje smo vkomponirali še njegove: Madžarske etide, Tri fantazije po Friedrichu Hölderlinu in znano obdelavo Pesmi iz Inkatelke.
O vtisih iz 76. berlinskega filmskega festivala in ugibanjih o filmih, ki utegnejo prejeti katerega od berlinskih medvedov, se pogovarjamo z Ingrid Kovač Brus.
V soboto končana 48. izvedba Festivala kratkega filma v Clermont-Ferrandu je znova potrdila status dogodka kot najpomembnejšega svetovnega festivala, posvečenega kratki filmski formi. Tokrat so predstavili 500 filmov iz več kot 70 držav, gostili približno 4.500 filmskih profesionalcev, projekcije pa je obiskalo več kot 168.000 obiskovalcev. Pripravili so pestro in izjemno široko paleto tekmovalnih ter spremljevalnih programov, osredinjenih tako na aktualne družbene teme kot na inovativne filmske pristope. Med tematskimi poudarki so izstopali fokusi na jugovzhodno Azijo, na filme staroselskih skupnosti, na sodobno palestinsko produkcijo in velika retrospektiva na temo počitnic. Programska struktura je tako odražala prizadevanja festivala za razširjanje filmskih perspektiv in ustvarjanje dialoga o sodobnih družbah. Kljub finančnim težavam, v katerih se je zaradi zmanjšane podpore znašel v preteklih letih, je festival letos znova utrdil svoj ugled kot vključujoča platforma za tiste filmske stvaritve, ki presegajo nacionalne okvire in odpirajo pogled aktivistično pozicioniranim refleksijam človeških izkušenj. Letošnji izbor je znova jasno izpostavil globalne neenakosti, v tekmovalnih sklopih so se namreč prepletali – in izstopali – različni pristopi ter osebne introspektivne pripovedi, družbeno angažirani hibridni filmi in inovativna animirana dela. Filmi so raziskovali pereče teme, kot so migracije, zgodovinski spomin, identiteta naroda, pravice in svoboda posameznika v nestabilnem svetu. Tako držo so odražale tudi nagrade. Festivalski grand prix v mednarodnem tekmovalnem programu je prejel dokumentarni film Cœur bleu, Otožno srce, režiserja Samuela Suffrena. Koprodukcija Haitija in Francije z intimno pripovedjo o materi in očetu, ki v vročih favelah čakata novice o sinu, ki je odšel iskat ameriške sanje, nevsiljivo razpre intimni prostor čakanja in ga preobrazi v politično gesto. Odsotnost sina postane otipljivejša od njegove morebitne prisotnosti. Film s precizno rabo tišine in statične kamere razgalja krhkost mita o “ameriških sanjah” ter migracijo prikaže kot počasno erozijo doma. V francoskem tekmovalnem programu je veliko nagrado prejel pretresljiv eksperimentalno-dokumentarni film Intersecting Memory, Presečišča spomina, režiserke Shayma’ Awawdeh, ki je izstopal po surovi, neposredni estetiki in sporočilnosti. Avtorica prek osebnih in kolektivnih spominov iz otroštva v Hebronu boleče nazorno kliče k pomnjenju in zgodovinjenju vsakdanjega življenja ter zločinov, ki se dogajajo pod izraelsko zasedbo. V tekmovalnem programu Labo, ki je tradicionalno namenjen eksperimentalnim in drzneje strukturiranim delom, je glavno nagrado osvojila animirana mojstrovina Dieu est timide, Bog je sramežljiv, Jocelyna Charlesa. Animacija, ki meji na čudovito psihedelično grozljivko, prepleta avtorsko estetiko in srhljive zgodbe, s katerimi se kratkočasijo potniki na vlaku, ter z neznosno lahkoto odpira največja življenjska vprašanja. Omenjene filme bomo lahko letos videli tudi na različnih slovenskih filmskih festivalih, o tem priča tudi močna zastopanost različnih slovenskih delegacij na festivalski tržnici, ki velja za eno najpomembnejših stičišč povezovanja svetovne kratkometražne industrije. Skratka, Clermont-Ferrand 2026 je še enkrat potrdil svojo vlogo ključne platforme za kratke filme, kjer se urgentne teme zrcalijo neprimerno hitreje in pogumneje kot v celovečernih filmih.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Tesa Drev Juh se z direktorjem Festivala gorniškega filma Silvom Karom pogovarja o jubilejni 20. izdaji festivala, na kateri bo prikazano rekordno število slovenskih filmov.
Na rotterdamskem filmskem festivalu, ki se bo sklenil ta konec tedna, se med več kot 400 kratkimi in celovečernimi filmi predstavlja kopica raznovrstnih filmov iz vsega sveta; med njimi brazilska znanstvenofantastična pripoved o jedrskih poskusih in pošastnih komarjih Rumena torta Tiaga Mela, italijanska dokumentarna pripoved o večgeneracijski travmi po življenju v verski sekti Bele laži Albe Zari ter palestinski filmski portret kinooperaterja iz Dženina Habibi Hussein Alexa Bakrija.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so razkrili tekmovalni program 61. Borštnikovega srečanja, ki bo v juniju ponudil pregled aktualne slovenske gledališke produkcije, tuja gostovanja ter spremljevalni program. Selektorica Kaja Novosel si je v koledarskem letu 2025 ogledala nekaj več kot sto uprizoritev in jih v tekmovalni program umestila 12. Kot je zapisala, so te precej raznolike, a jih hkrati družijo suverena avtorska pozicija, premišljen pristop k uprizoritvenemu materialu, jasno stališče do fenomenov sodobnosti ter zmožnost vzpostavljanja refleksije in neposrednega dialoga z zdajšnostjo.
Na svojem domu na Kontovelu pri Trstu je preminil pesnik, dramatik in prevajalec, Prešernov nagrajenec iz leta 2011 Miroslav Košuta, ki bi 11. marca slavil 90 let.
Na drugi nedeljski matineji Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sta se kot solista predstavila Uršula in Yasumichi Iwaki, program pa je bil v celoti posvečen zvoku godal. Zvenele so štiri skladbe, ki v raznolikih slogih in razpoloženjih razkrivajo izrazno širino godalnega repertoarja ter komorno muziciranje kot osrednje vodilo letošnjega matinejskega cikla.
Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omerzuja. Ponovno je v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra tudi igralec Timon Šturbej.
Prejšnjo soboto se je v Trstu končal poseben festival, ki polni kinodvorane s skrbnim izborom srednje- in vzhodnoevropskih filmov – kratkih, dokumentarnih, eksperimentalnih, igranih. Velika zmagovalka festivala in dobitnica nagrade Trst za najboljši film je postala Kukla. Njen film Fantasy, ki ga je delno posnela prav tam, je prejel tudi nagrado filmskega portala Cineuropa. Na zaključnem večeru v gledališču Rossetti pa je nagrado prejela tudi madžarska režiserka Íldikó Ényedi, nagrado za življenjsko delo imenovano vzhodna zvezda.
Zadnji dan 37. tržaškega filmskega festivala je bil, tako kot prvi dnevi, slovenski. Že popoldne je v gledališču Rossetti svoj zadnji film, vse bolj aktualno dramedijo Zemljo krast pokazal Žiga Virc, zvečer pa je osrednjo nagrado festivala, nagrado Trst, prejela slovenska režiserka Kukla za prvenec Fantasy.
V torek so pri Cankarjevi založbi predstavili tri nove knjižne izdaje, med njimi monografijo o Ivanu Cankarju Alojzije Zupan Sosič. Poročamo tudi o razstavi Modri horizonti Polone Petek na Ptuju in nadaljujemo s predstavitvijo novosti založbe Škuc v zbirkah Lambda in Aleph.
V preveč informiranem svetu je kritičnost posameznika tako rekoč imperativ in nuja, če želi razumeti in se do sveta, v katerem živi, tudi opredeliti. Zlasti ob eksponentnem porastu lažnih novic. Pri tem je ključno prav branje. Z branjem namreč krepimo kognitivne procese, širimo védenje, bolje razumemo, zmoremo povezovati ter predvsem videti in tudi razumeti širši kontekst. Branje kot informiranje, nad vsem pa branje kot užitek. Seveda pa gre tudi za socialno disciplino v odnosu do sebe in drugih. Spodbuja empatijo, nekatere skupnosti pa ga že prepoznavajo tudi kot pomemben element nacionalne varnosti. Branje kot kritična infrastruktura, torej. V tokratnem Grafoskopu v širokem kotu in v povečavah o pomenu branja, bralnih vzorih zlasti tistih, ki vzgajajo nove bralce, pa tudi o novem nacionalnem dnevu branja. Sogovornici – dr. Sabina Fras Popovič in dr. Polona Vilar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Urban Gruden Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, februar 2026
Kdaj je glas pomen in kdaj telesni dogodek? Kaj se z njim zgodi, ko postane zapis? In kako vsaka napisana beseda nosi sled nečesa, kar je že bilo izgovorjeno — ali pa je izgubljeno? O teh vprašanjih bomo, med drugim, danes razmišljali ob pesnitvi Drevo, ki ga pišemo nihče Lukasa Debeljaka. Gre za avtorjevo drugo knjigo poezije, Debeljak pa v njej premišljuje razmerje med govorom in pisavo, med telesom in znakom, med spominom in pozabo. Dolgo, ritmično izrazito besedilo potuje od predčasa in predpisave do zgodovine tiska in arhiva — ter se na koncu vrne k dihanju. Je pisava le orodje ali tehnologija, ki preoblikuje naš odnos do sveta? Se beseda še lahko vrne v telo? Knjiga Drevo, ki ga pišemo nihče, je izšla pri LUD Šerpa.
Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)
Nove knjižne izdaje založbe Škuc in Centra za slovensko književnost med drugim prinašajo roman Sarivala Sosiča, pesniški zbirki Natalije Milovanović in Alje Adam ter prevodna dela; danes izpostavljamo kratek roman Jeana Cocteauja Bela knjiga in avtobiografsko besedilo Moja mama se smeje Chantal Akerman. V Pokrajinskem muzeju Koper pa so odprli drugi del razstave Koper med zvonikom in žerjavi: arhitekturne sledi družbenih sprememb, ki obravnava urbanistične in arhitekturne preobrazbe po drugi svetovni vojni.
Izteka se javna razprava za novi pravopis. Ta temeljni jezikoslovni priročnik nastaja v stalnem dialogu z javnostjo. Kaj lahko pričakujemo po večletni javni razpravi v Pravopisu 8.0, osmem po vrsti, kako velike bodo spremembe? Največje spremembe se nanašajo na napovedano odločitev pri veliki začetnici, pri izjemah zapisa z malo začetnico pri pisanju krajevnih imen (vas, mesto, trg, selo, selce …). Odločitev, ali bomo od letos, ko naj bi bil dokončan Pravopis 8.0, zapisovali npr. Novo Mesto in ne več Novo mesto, sicer še ni dokončno sprejeta. Gostja oddaje je dr. Helena Dobrovoljc, vodja skupine za pripravo novega pravopisa.
Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!
Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznovrstni slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine. Oddaja Kdo smo pod drobnogled jemlje tradicijo volne na Idrijskem in Cerkljanskem. (ponovitev)
Brane Senegačnik: Mistični pejsaži, Tjaša Mislej: Ocean na steni, Paul Blaha: Iskanje sledi. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Končal se je že 76. Berlinale, ki so ga letos zaznamovale ostre politične polemike. Zlatega medveda za najboljši film je prejela drama Rumena pisma v režiji nemškega filmskega ustvarjalca turškega rodu Ilkerja Cataka. Bili smo tudi v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu, v kateri bo do konca leta ustvarjalo osem literatov. Letošnji program umetniških rezidenc bo odprla pesnica in pisateljica Kaja Teržan.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
Tokrat poročamo s treh koncertov, omenili pa bomo tudi poseben uspeh slovenskega zbora. Slovenska filharmonija je prejšnji teden organizirala drugi koncert cikla SOS z naslovom Odtekanje časa (Ives, Rojko in Adams), v Narodnem domu Celje je bil tretji abonmajski koncert Celjskega godalnega orkestra (krstni izvedbi del Toma Kobeta in Leona Firšta ter kompoziciji Mendelssohna in Blocha), v Mariboru pa je Koncertna poslovalnica gostila Komorni orkester iz Basla (Clara in Robert Schumann, Mayer in Forte). S strani družine Riccarda Mutija je Komorni zbor Vikra z dirigentko Petro Grassi prejel vabilo, da se kot rezidenčni zbor udeleži prestižnega Ravenskega festivala.
Letos mineva 125 let od smrti skladatelja Giuseppa Verdija. Vokalna glasba mu je bila blizu že od vsega začetka. Toda kaj mu je samospev v primerjavi z obsežnimi opernimi deli sploh pomenil? Kot je zapisal Werner Oehlmann, »približno toliko, kot pomeni slikarju skica«. Torej nekakšno pripravo za opero? Morda. Vsekakor mu je ta glasbena oblika ponujala možnosti orisa značajskih karakteristik, čustvenih stanj in človeških usod, oblikovanje katerih je v ospredju tudi na opernem odru. Nekatere njegove samospeve bosta predstavila tenorist Ramón Vargas in pianist Charles Spencer.
Felix Mendelssohn si je z zglednim muziciranjem in ustvarjanjem že v zgodnji mladosti zgladil življenjsko pot. Meščanskemu občinstvu so bile njegove skladbe najljubše, obdan je bil s prijatelji in občudovali so ga največji duhovi tedanje dobe. Tudi Goethe je bil med njimi. Prvič sta se srečala leta 1821.
Predstavljamo nove interpretacije klavirskih del Helmuta Lachenmanna, edinstvenega skladatelja, raziskovalca novih instrumentalnih zvočnosti in nepredvidljivega umetnika. Novembra lani je ob Lachenmannovi 90-letnici pianist Jonas Olsson predstavil izdajo s skladateljevimi klavirskimi deli. Raznovrstna dela, ki so v šestih desetletjih dekonstruirala klavirsko zvočnost in igro, poustvarjalec oživi z izjemno energijo ter študijsko predanostjo
Vrata v mozaik zborovske glasbe odpira Jutro Györgya Ligetija – zapira pa jih prav tako njegova Noč; iz leta 1955 na besedila Sandorja Weöresa v izvedbi ansambla London Sinfonietta Voices pod vodstvom Terryja Edwardsa. V zvočno sliko oddaje smo vkomponirali še njegove: Madžarske etide, Tri fantazije po Friedrichu Hölderlinu in znano obdelavo Pesmi iz Inkatelke.
Ljudje že od nekdaj iščejo tisto, kar jim manjka: odrešitev, srečo, tolažbo – skratka, Johannes Brahms je v svoji »Rapsodiji za alt« skomponiral svoj pobeg pred srčno bolečino in na koncu našel tolažbo v glasbi. Maxim Shalygin išče raj v kompleksni, večplastni sedanjosti v skladbi Canto Paradiso, junak simfonične pesnitve op. 40 Richarda Straussa pa najde odrešitev po dolgem, epskem boju.
Tenorist Klemen Torkar je svojo pevsko pot začel pri baritonistu Jaku Jeraši v Glasbeni šoli Tržič in nadaljeval pri tenoristu Marijanu Trčku na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Dodiplomski študij petja je končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Matjažu Robavsu, magistriral pa je pri profesorici Pii Brodnik. Za vlogo Orfeja iz istoimenske opere Claudia Monteverdija je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Do danes je v opernih gledališčih poustvaril že več kot štirideset vlog. Sodeloval je s Slovenskim narodnim gledališčem Opera in balet v Ljubljani in Mariboru, s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in Kulturnim centrom Janeza Trdine v Novem mestu. Pomemben del njegovega delovanja je posvečen tudi pedagoškemu delu.
Mladi Felix Mendelssohn Bartholdy, pravzaprav Jacob Ludwig Felix, ta vsestranski glasbeni ustvarjalec iz prve polovice 19. stoletja, nikoli ni bil nič drugega kot mlad, saj je umrl že pri osemintridesetih letih. Ustvaril pa je zelo veliko. V glasbeno življenje se je trdno zasidral že kot otrok in v zgodnji mladosti ustvaril nekaj svojih najbolj genialnih del. Mednje vsekakor spada Uvertura k Shakesparjevemu Snu kresne noči. V njej je kljub mladosti pokazal vso dovršenost umetniške invencije.
Simfonični orkester Berlinskega radia pod taktirko Valentina Uryupina je 11. januarja v Berlinski filharmoniji izvedel 1. Klavirski koncert v fis-molu Sergeja Rahmaninova in Simfonijo št. 2 v c-molu, verzijo iz leta 1877, Antona Brucknerja. V vlogi solistke je nastopila Ana Vinicka.
Kotli so vas v Istri, ki se je pred leti že skoraj v celoti izpraznila, v zadnjem času pa ponovno oživlja, vendar predvsem na račun turizma. Vas je danes na Hrvaškem, ker pa je na etnično mešanem ozemlju, je v preteklosti del kulture njenih prebivalcev predstavljalo tudi slovensko pesemsko izročilo, katerega del je ohranjen v zvočnih zapisih Glasbeno narodopisnega instituta. Leta 1998 je institut izdal zgoščenko s pesmimi nekdanjih prebivalcev vasi Kotli, ki so ohranjali spomin na dom skupaj z izročilom, posnetki pa so v letu 2024 postali tudi del spletne digitalne zbirke instituta.
Stanko Premrl se je rodil leta 1880 v Šentvidu v Vipavski dolini, kot se je takrat imenoval Podnanos. V Ljubljani je študiral teologijo, obenem pa je sodeloval z Glasbeno matico in deloval kot pomožni organist na šentjakobskem koru. Na Dunaju je končal glasbeni konservatorij, po vrnitvi v Ljubljano pa se je pridružil glasbenemu dogajanju. Učil je na orglarski šoli, leta 1909 pa je postal stolni vikar, organist in ravnatelj pevskega zbora v ljubljanski stolnici. Za Antonom Foersterjem je prevzel vodstvo orglarske šole in počasi prevzel v svoje roke uredništvo glasbene revije Cerkveni glasbenik, ki je bila ob Novih akordih najpomembnejša slovenska glasbena revija. Po prvi svetovni vojni je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa na novo ustanovljeni glasbeni akademiji, kjer je delal do upokojitve leta 1945.
Joe Doggs je širšemu občinstvu najbrže precej neznano ime. Gre namreč za psevdonim slavnega igralca Joea Pescija, znanega iz cele vrste filmov, kot so: Home Alone oz. Sam doma, My Cousin Vinny (Moj bratrenec Vinny), Lethal Weapon (Smrtonosno orožje z Melom Gibsonom) in pa serija filmov z režiserjem Martinom Scorsesejem in igralcem Robertom De Nirom: Raging Bull, Goodfellas in Casino.
Joe Doggs je širšemu občinstvu najbrže precej neznano ime. Gre namreč za psevdonim slavnega igralca Joea Pescija, znanega iz cele vrste filmov, kot so: Home Alone oz. Sam doma, My Cousin Vinny (Moj bratrenec Vinny), Lethal Weapon (Smrtonosno orožje z Melom Gibsonom) in pa serija filmov z režiserjem Martinom Scorsesejem in igralcem Robertom De Nirom: Raging Bull, Goodfellas in Casino.
Jazz festival Glasbena ponujanja v Velenju poteka vzporedno z jazzovsko kliniko. Program festivala je zasnoval Jure Pukl in nanj povabil celo vrsto najboljših sodobnih jazzovskih glasbenikov. V nocojšnji oddaji bomo glasbeno ilustrirali festivalski program ter poslušali glasbo pevke Lauren Henderson, kitarista Alexa Goodmana, trobentača Duana Eubanksa ter saksofonistov Tineke Postma in Willa Vinsona.
Nocojšnjo oddajo bomo namenili besedilom Dušana Velkaverha, sijajnega avtorja, ki je zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino dvajsetega stoletja. Rodil se je leta 1943 v Georgetownu, glavnem mestu francoske Gvajane in je v Slovenijo prišel šele leta 1956. Glasbeni sceni se je pridružil s pomočjo skupine Mladi levi. Njegovi teksti so moderni, nič solzavi in ceneni, a vendar značilno naši
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
V oddaji bomo poslušali glasbo slovitega trobentača Leeja Morgana.
Legendarni basist Marcus Miller z zasedbo: Anwar Marshall (bobni), Xavier Gordon (klaviature), Russell Gunn (trobenta) in Donald Hayes (saksofoni). Leverkusener Jazztage, november 2025.
Pogovor s saksofonistom Juretom Puklom. O prihajajočem nedeljskem koncertu v Jazz Klubu Kazina, o njegovi glasbeni poti, o novem projektu Analog AI, in še o marsičem se je z njim pogovarjal Hugo Šekoranja.
Gostoval je tudi pri nas. Leta 2003 je izvedel koncert z Big Bandom RTV Slovenija v legendarnem studiu 14, ki ga seveda že dolgo nimamo več.
Pred njegovim nastopom v Ljublajni bomo oddajo namenili francoskemu harmonikarju Vincentu Peireaniju.
Oddajo bomo namenili verjetno najbolj prodornemu glasbeniku sodobne slovenske jazzovske scene – saksofonistu Juretu Puklu. Pravkar je izdal album Analog AI, ki je bil nominiran za številne ugledne jazzovske nagrade. Njegova zasedba bo aprila nastopila na prestižnem jazzovskem srečanju JazzAhead v Bremnu. Pred vrati je tudi jazzovska klinika v Velenju, ki jo vodi že dobro desetletje. O vsem tem se bo z Juretom Puklom pogovarjal Marko Kumer.
Radijska igra večplastno razpira spekter vprašanj z zgodbo o biblijskem liku Abrahama. Prek ljubezenskega trikotnika med njim in dvema ženskama, ženo Saro in služabnico Agaro, avtorica spregovori o mladosti in starosti, o odnosu med moškim in žensko, o zvestobi, o odnosih med zakoncema, o družini, o potomstvu in o zunajzakonski ljubezenski zvezi. Ob vsem tem pa je najbolj smela obravnava Abrahama kot svetega moža in moškega hkrati. Režiserka: Elza Rituper Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Staš Janež Glasbena oblikovalka: Cvetka Bevc Sara – Marinka Štern Agara – Vesna Lubej Moški glas – Sandi Pavlin Ženski glasovi – Romana Šalehar, Meta Vranič, Mina Jeraj, Majda Kohek Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija julija 1995.
V radiofonski adaptaciji predstavljamo dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. V sedmem delu v odlomkih iz dvajsetega, enaindvajsetega in dvajsetega dela igra govori o vrnitvi Ahila v boj po Patroklovi smrti. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Pozejdon – Boris Juh Zeus – Boris Kralj Ahil – Borut Veselko Aineas – Sandi Pavlin Hera – Štefka Drolc Hektor – Milan Štefe Apolon – Boris Kerč Afres – Iztok Jereb Atena –Jožica Avbelj Artemis – Mojca Ribič Priam – Tone Kuntner Hekaba – Lenča Ferenčak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 199
Avtor je v obliki radijske kontaktne oddaje vzpostavil polemiko o obstoju vampirjev in hrkati raziskal vprašanje o medijskem ponarejanju dogodkov in naivnosti poslušalcev. Srhljivka se tako dogaja kot polemika med različnimi razlagalci zgodovinsko-kriminalističnega dogodka: policistom, vampirologom in arheologom. Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena oblikovalka. Darja Hlavka Godina Reporterka Taja Pregelj – Eva Furlan Radijski voditelj – Damjan Zorc Policijski inšpektor Zupančič – Janez Starina Upokojeni komisar Gombač – Andrej Nahtigal Predsednik Vampirološkega društva Jazbec – Boris Ostan Docent arheologije – Gašper Tič Fant – Gašper Tesner Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 2008
Zvočna miniatura v svoje središče postavi dialog moškega in ženske nekje v prostoru in času. Na videz banalna situacija pa razkriva globlje izzive, ki jih prinašajo medosebni odnosi, zlasti v zrelem življenjskem obdobju. To so recimo obujanje mladostniške ljubezni, spolnost v zreli dobi in dilema, ali imajo zakonci lahko tudi svoje ljubimce. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Manja – Polona Juh Blaž – Matjaž Tribušon Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2019
Slovenski gledališki umetnik in zgodovinar Mirko Mahnič je v duhovito celoto povezal izbor predpustnih in pustnih pesmi iz znamenite zbirke slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja. Radijski veseljaški koncert tako oživlja duha starega ljudskega izročila. Režiser: Jože Babič Dramaturg: Borut Trekman Tonski mojster: Sergio Pagani Igralke in igralci – Tone Gogala, Maja Blagovič, Bogdana Bratuž, Savina Remec, Mira Sardoč, Stojan Colja, Vladimir Jurc, Adrijan Rustja Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih RAI, Radio Trst A, februarja 1985.
Slepci so na eni strani prispodoba nepopolnosti in izgubljenosti človeka, hkrati pa zaradi izgube vida niso obremenjeni s površinskim videzom vsakdana – zato lahko prisluhnejo svetu korespondenc in simbolov, ki se skriva za zunanjo podobo in dogodki običajnega sveta videčih. Radijska igra ustvarja sugestivno in napeto razpoloženje, v katerem nenehno slutimo prisotnost nečesa nevidnega, neizrekljivega, ki pa se neizogibno bliža. Režiser in prirejevalec: Andrej Jaka Vojevec Prevajalec: Pavle Jarc Dramaturg: Alen Jelen Tonski mojstri: Miro Marinšek, Matjaž Miklič, Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Prvi od rojstva slepi – Romeo Grebenšek Drugi od rojstva slepi – Rok Kunaver Tretji od rojstva slepi – Matija Stipanić Najstarejši slepec – Nejc Ropret Mlada slepka – Arna Hadžialjević Najstarejša slepka – Tjaša Ferme Molčeča stara slepka – Vesna Vončina Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija leta 2007 v produkciji AGRFT.
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Šesti del cikla nosi naslov XVIII. in XIX. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kakor poslej bo Ahila spet videti prvega v boju … '' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Antiloh – Brane Grubar Tetis – Majda Grbac Hefaistos – Andrej Kurent Agamemnon – Slavko Cerjak Odisej – Ivan Rupnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Kratka radijska igra raziskuje ozadje vljudnega in naučenega jezikovnega koda med zaljubljencema. Ker je odtujitev človeka od notranjega doživljanja tolikšna, da lastnih čustev in občutij ne prepoznava in ne ve, kaj z njimi početi, vse razen jezika deluje kot naključje. Ta naključja povzročajo zadrego in začudenje, vendar niti to ne more prikriti pristnih, nežnih čustev mladih zaljubljencev. Režiserka: Ana Krauthaker Prevajalec: Janko Petrovec Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar Gospod – Rok Kravanja Gospodična – Lena Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2018.
Radijsko delo izpoveduje notranjo stisko sodobnega človeka ob pomoči pesniške metafore in asociativnega spajanja posameznih prvin. Iz take avtoričine pesniške odločitve je nastala igra, ki spominja na pesniški kolaž. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Borut Trekman Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Prva ženska – Majda Potokar Druga ženska – Slavka Glavina Tretja ženska – Iva Zupančič Prvi moški – Radko Polič Rac Drugi moški – Dare Valič Deček – Janko Šintler Deklica – Milena Janežič Sodelovali so še – Jana Osojnik, Tone Homar, Franček Drofenik in učenci osnovne šole Dolomitskega odreda Polhov Gradec Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 1978
Job Mrmolja nekega dne ugotovi, da je izgubil svoje prepričanje. V iskanju izgubljenega smisla se poda med ljudi, ki pa prepričanja ne razumejo kot notranje vodilo, temveč kot blago, navado ali modni dodatek. Njegovi sogovorniki razkrivajo svet, v katerem se prepričanja menjavajo, prodajajo, skrivajo ali zavržejo, resnice pa nadomeščajo predsodki in prazne besede. In kaj je človek, ko nima več prepričanja? Prirejevalec: Ludvik Kaluža Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Avtor glasbe: Gustav Ipavec Izvajalec glasbe (tubist): Uroš Vegelj Pripovedovalka – Nika Rozman Job Mrmolja – Blaž Šef Filemon Sova – Miha Bezeljak Sempronij Sljuka – Anže Zevnik Mavricij Trska – Lidija Sušnik Gospod poslanec – Miha Rodman Policist – Maruša Kink Urednik pri časopisu Resnica – Peter Harl Prvi najditelj Jobovega prepričanja – Tina Vrbnjak Drugi najditelj Jobovega prepričanja – Predrag Mitrović Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija v okviru študija radijske igre in režije na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo v razredu rednega profesorja Aleša Jana maja 2009
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Peti del cikla nosi naslov XV., XVI. in XVII. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Strašen si, sin Pelea, hranila je z žolčem te mati …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Dom duhovnosti Kančevci je kraj, kjer se srce umiri, kjer tišina postane prostor srečanja in kjer se človek znova naravna na Božji glas. V njem domujejo bratje kapucini, ki letos praznujejo jubilejno Leto svetega Frančiška, ki ga je ob 800 letnici smrti Frančiška Asiškega razglasil papež Leon XIV. Danes je z nami predstojnik doma duhovnosti v Kančevcih, brat Stane Bešter. Spregovoril bo o bogatem programu duhovnih vaj in odmikov za različne skupine, ki jih organizirajo bratje kapucini v Kančevcih.
Dr. Peter Millonig je uspešen poslovnež. Dolgo je deloval med Evropo in Združenimi državami Amerike. Hkrati pa je tudi izpričan kristjan -katoličan, ki je napisal tri knjige s skupnim naslovom »Zasidran v veri – Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga."
Na prvo letošnjo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Sveto Rešnje Telo v Mariboru. Mašuje župnik Francesco – Franček Bertolini. Zbor vodi Helena Štajnmec, na orgle igra Jože Vagner.
Letos mineva 40 let od smrti Matije Tomca, skladatelja, ki spada med najbolj plodovite slovenske glasbene ustvarjalce. Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk¬vene glasbe, še bolj na področju posvetne in narodne glasbe. Največ je napisal za zbore, nekatere med njimi pa je navdahnilo tudi Jezusovo trpljenje.
Nedavno je v Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana potekal medverski zajtrk, ki so se ga na povabilo muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzeta Porića, udeležili predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v Sloveniji. “Odnosi med verskimi voditelji v Sloveniji niso le formalnost, temveč tudi odraz globokega spoštovanja,” je po besedah muftija tudi osrednje sporočilo medverskega zajtrka. Islamska skupnost v Republiki Sloveniji sicer v teh dneh vstopa v postni mesec ramazan, ki se bo zaključil v četrtek, 19. marca s sončnim zahodom. Prvi dan ramazanskega bajrama bo v petek, 20. marca, letošnji ramazan pa ima 29 dni. Foto: Bobo
Čeprav je bil češkega rodu, je pomembno vplival na razvoj slovenske sakralne glasbe. Večino življenja je preživel v Ljubljani, kjer je deloval kot regens chori in organist ljubljanske stolnice, urejal je revijo Cerkveni glasbenik, ustanovil je tudi orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo vodil od leta 1877 do leta 1908 in v njej vzgojil veliko število slovenskih organistov. Je tudi avtor opere Gorenjski slavček, ki velja za prvo slovensko opero.
Na šesto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz mariborske stolnice sv. Janeza Krstnika. Mašuje župnik Danijel Lasbaher. Pri maši sodeluje Župnijski mladinski pevski zbor Cvetane Príol pod vodstvom Eve Kovačevič.
Postni čas je obdobje tišine, razmisleka in notranje prenove. Kaj sploh pomeni post v krščanskem življenju? Je le odpoved hrani ali veliko več kot to? Spregovorili bomo o tem, čemu post služi, kako nas vabi k večji zbranosti, solidarnosti in poglobitvi odnosa z Bogom ter z bližnjimi. Posebej bomo osvetlili tudi pomen pepelnice – zakaj smo v katoliški tradiciji zaznamovani s pepelom in kako to znamenje pokore in spreobrnjenja govori o minljivosti, ponižnosti in novem začetku. O trenutku ustavitve, razmisleka in duhovne prenove govori duhovnik dr. Anže Cunk.
Sinodalna pot v Katoliški cerkvi je v izvedbeni fazi 2025-2028, ta pa je usmerjena v poglobitev občestva, k temu da Cerkev postane skupnost poslušanja in tudi dialoga. Papež Leon XIV. vabi, naj Cerkev ostane »misijonarska, Cerkev, ki gradi mostove. Sinoda o sinodalnosti, ki jo je papež Frančišek začel leta 2021, je večletni svetovni podvig. Decembra lani je bilo tudi vseslovensko srečanje Ogenj upanja, ki je eden od korakov izvedbene faze sinode o sinodalnosti v Sloveniji. Gostje v oddaji so bili sestra Marjeta Pija Cevc, dr. Igor Bahovec in Matej Cepin.
Izjemna razstava vsako leto ob kulturnem prazniku krasi galerijo Družina v Ljubljani. Kaj pomenijo ta dela umetnikov, kakšno je njihovo sporočilo in zakaj so tako pomembna tudi ob slovenskem kulturnem prazniku? Za to priložnost bomo v naši oddaji gostili umetnostno zgodovinarko, kustosinjo, likovno kritičarko in kuratorko Anamarijo Stibilj Šajn. Oddajo pripravlja Matjaž Vidmar.
Na peto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz župnjjske cerkve svetega Antona puščavnika na Brezovici pri Ljubljani. Mašuje župnik Jožef Pôje. Pri maši poje Mešani pevski zbor Brezovica pod vodstvom Toneta Rozmana. Na orgle igrata Ana in Lucija Žitko.
Poglobljeno opazovanje sveta in sebe, občutenje trenutka v zimski tišini ali poletnem večeru. Katja Perat (1988), ki že več let živi in dela v ZDA in je ena najopaznejših literarnih ustvarjalk generacije, rojene v osemdesetih, nas s pesmijo vodi v pokrajine, ki so hkrati zunaj in znotraj nas. Oženje pokrajine je naslov njene pesmi, v kateri prav to jasno izrazi in ki je bila objavljena v njeni drugi pesniški zbirki Davek na dodano vrednost (2012). Interpretka Maja Blagovič, režiser Alen Jelen, tonski mojster Matjaž Miklič, urednika oddaje Urban Tarman in Gregor Podlogar, produkcija 2016.
Andrej Medved je bil pesnik, esejist, prevajalec, filozof in umetnostni zgodovinar. Znan je po dolgoletnem umetniškem vodenju Obalnih galerij Piran. Pripravil je več kot 500 razstav tako domačih kot tujih umetnikov. V ustanovi je vzporedno z razstavami vzpodbujal bogatenje obstoječih likovnih zbirk in nastajanje novih. Objavil je tudi več monografskih študij s področja likovne umetnosti. Na literarnem področju je za številne pesniške zbirke, ki jih je objavil, prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, čašo nesmrtnosti ter Jenkovo in Veronikino nagrado. Njegova poezija je polna simbolnih podob, ki bolj kot na razumski delujejo na čutni in nezavedni ravni. Za Literarni nokturno smo izbrali nekaj pesmi iz njegove zbirke z naslovom Guba v očesu (2021). Interpret Gregor Gruden, režiser Jože Valentič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Matej Juh. Leto nastanka 2019.
Pripovedovalec v romanu Konje krast sodobnega norveškega pisatelja Pera Pettersona (prevod Marija Zlatnar Moe) je ljudomrzni vdovec v zrelih letih, ki se skuša zbližati s svojim najstniškim jazom in osvetliti nerazčiščeni odnos z očetom. Ta je nenadoma izginil iz družinskega življenja, njegovo vodilo pa je bilo: Sami odločamo, kdaj boli. Oddajo je pripravila Miriam Stanonik, interpretira dramski igralec Primož Pirnat, spremno besedilo bereta Barbara Zupan in Aleksander Golja, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Igor Likar, urednik oddaje Vlado Motnikar (urednica ponovitve Tesa Drev Juh), produkcija 2013.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trst A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Predstavljamo pesem Podeželska noč kanadskega avtorja šrilanškega rodu Michaela Ondaatjeja. Najbolj znan je po svoji knjigi Angleški pacient, po kateri je leta 1996 nastal tudi istoimenski film, med drugim nagrajen z oskarjem za najboljši film. Znan je tudi kot pesnik. Pesem Podeželska noč je iz njegove zbirke Lupilec cimeta iz leta 1991. Interpret Lotos Vincenc Šparovec, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2020.
Pesnica in pisateljica Ana Porenta v predlani izdani pesniški zbirki z naslovom zaTišje tenko prisluškuje sebi in naravi, na misel ji prihajajo spominski utrinki in vse to občuteno preliva v poezijo. Zbirka je razdeljena na pet pesniških sklopov, osrednji ima naslov praBit. Igralka Maja Sever, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, natančneje: iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Umberto Saba, italijanski pesnik, pisatelj in afroist, naš sosed, saj se je rodil leta 1883 v Trstu, umrl pa leta 1957 v Gorici. Njegov izbor motivov za lirske pesmi je bil zanimiv, če se spomnimo pesmi, kot so Prašič, Gol ali Ljudska kuhinja. Med motivi iz narave je na primer tudi sneg. Prevajalec Matej Venier, interpret Robert Prebil. mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Joež Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.
Italijanski pisatelj, esejist in pesnik judovskih korenin Primo Levi (1919–1987) je pri nas znan kot avtor spominskih zapiskov iz koncentracijskega taborišča Manowitz-Auschwitz z naslovom Ali je to človek, ki so v originalu izšli leta 1947, slovenski prevod pa pri Cankarjevi založbi leta 2004. Med vojno je bil partizan, nato pa so ga ujeli Nemci in zaprli v omenjeno taborišče. To ga je močno zaznamovalo, in zato je tudi velik del literarnega ustvarjanja posvetil vojnim in taboriščnim izkušnjam. Po vojni je napisal precej knjig in zanje prejel številne nagrade in priznanja. Sicer pa je bil Levi po izobrazbi kemik in je ta poklic opravljal do upokojitve. Manj znano je, da je Levi ob tem ves čas pisal tudi poezijo. Podobno kot v drugih delih, na primer esejih in kratkih zgodbah, je v središču njegovega pesniškega ustvarjanja človek. V pesmih s prefinjeno občutljivostjo ubesedi njegove težave, sanje, želje in drugo. Objavljamo pet njegovih pesmi iz pesniške zbirke Ob negotovi uri (izdana leta 1984, slovenski prevod je izšel leta 2007 pri Centru za slovensko književnost), ki jih je Levi napisal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajalka Jolka Milič, interpret Pavle Ravnohrib, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2011.
Literarni portret tokrat namenjamo Andréju Bretonu, utemeljitelju ene najbolj prevratniških, hkrati pa poetično tvornih struj v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja – nadrealizma. Aleš Berger, ki je oddajo pripravil leta 1977, se je odločil Bretona – ta se je rodil leta 1896, umrl pa leta 1966 – predstaviti kot teoretika in ustvarjalca: ob odlomkih iz Manifesta nadrealizma, ki je izšel leta 1924, je izbral nekaj reprezentativnih zgledov Bretonove poezije. Avtor scenarija in prevajalec Aleš Berger, interpreta Ivo Ban, Boris Juh, tonski mojster Jure Culiberg, režija Aleš Jan. Posneto 1977. Urednica oddaje Staša Grahek.
Veliki imeni povojne evropske literarne scene, avstrijska pesnica in pisateljica Ingeborg Bachmann (1926–1973) in nemški pisatelj Heinrich Böll (1917–1985), sta se spoznala leta 1952 na znamenitem srečanju Skupine 47 v Niendorfu. Bila sta na začetku ustvarjalne poti in drug za drugega še nepopisan list, njuno prijateljstvo pa se je, neskaljeno s poznejšo slavo, tako v pismih kot v živo obdržalo naslednji dve desetletji. V pismih, ki so bila prvič skupaj objavljena leta 2025, sta razmišljala o politiki, literaturi, veri, potovanjih, vedno znova pa tudi o materialnih možnostih za pisanje: o denarnih sredstvih, prostoru in času. Oba je kljub želji po varnosti in pripadnosti vleklo v tujino, družinskega očeta Bölla na Irsko, Bachmannovo, ki je bila štiri leta v razmerju s pisateljem Maxom Frischem, tudi leta 1958, iz katerega so izbrana pisma, v Italijo. Oba pa sta se spopadala z notranjo tèmo: njun uspeh sta spremljali izčrpanost in depresija. Prevajalka Ana Grmek, igralca Maja Sever in Matej Puc, urednica oddaje Staša Grahek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026.
8 epizod
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
Iz Dvorane Marjana Kozine smo neposredno prenašali koncert godalnega ansambla Dissonance z naslovom Srečanje glasbenih tradicij iz evropskih sredozemskih dežel.
Orkester Slovenske filharmonije Valentin Urjupin dirigent Nina Prešiček Laznik klavir Lovorka Nemeš Dular klavir Program: Charles Ives, Central Park in the Dark (1906) | Centralni park v mraku (1906) Uroš Rojko, Odtekanje časa VII – Koncert za dva klavirja in orkester (2023) John Adams, Harmonielehre (1985) | Nauk o harmoniji (1985)
Spomladanski del koncertnega cikla, ki poteka v sodelovanju Drama SNG LJubljana in Programa Ars, je otvoril Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana. Solistka je bila Nina Strnad. Žametni glas, perfekcija, umetniška dovršenost, izvirnost in neposrednost podajanja uvršča Nino Strnad med vodilne slovenske vokalne solistke. Ob spremljavi vrhunskega nacionalnega jazzovskega orkestra smo se prepustili prazničnemu koncertu za zaljubljene v – jazz!
Ganljiva zgodba o mladi hindujski svečenici in njeni neuslišani ljubezni do britanskega častnika.
Peti koncert cikla Kromatika 2025/26 Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent: Ivan Repušić Roman Simović, violina Dmitrij Šostakovič: Violinski koncert št. 1 v a-molu op. 77 (99) (dodatek) Eugène Ysaÿe: Sonata za violino solo št. 3 v d-molu, op. 27 Antonín Dvořák: Simfonija št. 8 v G-duru, op. 88, B. 163
Z Zimskim festivalom organizator – Festival Ljubljana – zdaj že tradicionalno vstopa v novo koncertno leto in z nastopi priznanih domačih in tujih umetnikov bogati kulturno življenje mesta ter ustvarja edinstveno glasbeno vzdušje. Na nocojšnjem otvoritvenem koncertu je nastopil Orkester Slovenske filharmonije, ki je tudi rezidenčni orkester Festivala Ljubljana 2026. Vodil ga je slavni in orkestru dobo znani dirigent Charles Dutoit, pridružili pa se mu so različni mednarodno priznani umetniki in skupaj z njim poustvarili mojstrsko delo Hectorja Berlioza, njegovo dramsko simfonijo Romeo in Julija, op. 17. Kot solisti se predstavljajo: tenorist Cyrille Dubois, ki ga francoski in mednarodni mediji uvrščajo med vodilne glasove njegove generacije, mezzosopranistka Julie Boulianne, znana po vlogah v delih Wolfganga Amadeusa Mozarta in novih pristopih k francoskemu vokalnemu repertoarju, ter basist Edwin Crossley-Mercer, ki pogosto gostuje v Berlinski filharmoniji, Dunajski državni operi in na Salzburškem festivalu. Vsem pa se pridružuje še mogočna zborovska zasedba, v kateri nastopata ugledni litovski Državni zbor iz Kaunasa – ta žanje uspehe že od svoje ustanovitve leta 1969, in Festivalski zbor Virtuozi, ki ga vodi maestro Bojan Suđić.
Jubilejni 40. recital Prešernove poezije organizira Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Recital hkrati poteka še na dveh prizoriščih, na Bevkovem trgu v Novi Gorici in na Grajskem trgu v Mariboru. Letošnji slavnostni govornik je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in režiser Aleš Jan, pobudnik in organizator prvega recitala pred štirimi desetletji. Recital je po Janovih besedah takrat pomenil "manifestacijo, ki naj bi na področju umetniške besede pokazala, da je kultura in z njo slovensko gledališče in slovenski igralci trdno odločena spodbujati, ustvarjati in braniti slovensko besedo". Recital se na vseh treh prizoriščih začenja z Zdravljico. V Ljubljani v interpretaciji dramske igralke in jubilantke Marijane Brecelj in v pevski različici Ane Vipotnik. V Mariboru v interpretaciji Vlada Novaka. V Novi Gorici pa v izvedbi Vokalne skupine DiVox. Recital v Ljubljani povezuje napovedovalka Maja Moll. Režira ga študent AGRFT Marko Rengeo. Urednik prenosa je Matej Juh. Pri izvedbi ljubljanskega dela recitala Združenju dramskih umetnikov Slovenije organizacijsko in finančno pomaga oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana. Novogoriški recital poteka v sodelovanju s SNG Nova Gorica in JSKD, mariborski pa ob podpori Radia Maribor, SNG Maribor in lokalnih partnerjev.
Zgodba o mladih zaljubljencih, ki ju intrige in pokvarjena družba pahnejo v smrt.
V ospredju državne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku na predvečer Prešernovega dne so vedno nagrajenci in tako je tudi letos. Prešernovi lavreati za leto 2026 so Mateja Bučar in Saša J. Mächtig za življenjsko delo ter Petra Seliškar, Ana Pepelnik, Jasmina Cibic, Gregor Božič, Petra Strahovnik in Tina Vrbnjak za ustvarjanje zadnjih treh let.
Akademija live: Na valovih Dvorane Julija Betetta je nov koncertni cikel Akademije za glasbo, ki bo do konca leta na treh večerih ponudil nastope mednarodno uveljavljenih slovenskih glasbenikov, ki se bodo predstavili tudi v predkoncertnih pogovorih o glasbeni umetnosti, ljubljanski akademiji in študiju ter delovanju v tujini. Na prvem koncertu nastopajo članica Züriškega komornega orkestra violinistka Tanja Sonc ter klarinetist Matic Kuder in hornist Andrej Žust, ki sta člana Berlinskih filharmonikov. Sodelovali bodo pri izvedbi Septeta v Es-duru, op. 20 Ludwiga van Beethovna, za izvedbo katerega se jim bodo pridružili še fagotist Miha Mitev, violistka Maja Rome, violončelist Eldar Saparayev in kontrabasist Zoran Marković.
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
Spomladanski del koncertnega cikla, ki poteka v sodelovanju Drama SNG LJubljana in Programa Ars, je otvoril Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana. Solistka je bila Nina Strnad. Žametni glas, perfekcija, umetniška dovršenost, izvirnost in neposrednost podajanja uvršča Nino Strnad med vodilne slovenske vokalne solistke. Ob spremljavi vrhunskega nacionalnega jazzovskega orkestra smo se prepustili prazničnemu koncertu za zaljubljene v – jazz!
Ganljiva zgodba o mladi hindujski svečenici in njeni neuslišani ljubezni do britanskega častnika.
Na drugi nedeljski matineji Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sta se kot solista predstavila Uršula in Yasumichi Iwaki, program pa je bil v celoti posvečen zvoku godal. Zvenele so štiri skladbe, ki v raznolikih slogih in razpoloženjih razkrivajo izrazno širino godalnega repertoarja ter komorno muziciranje kot osrednje vodilo letošnjega matinejskega cikla.
Na drugi nedeljski matineji Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sta se kot solista predstavila Uršula in Yasumichi Iwaki, program pa je bil v celoti posvečen zvoku godal. Zvenele so štiri skladbe, ki v raznolikih slogih in razpoloženjih razkrivajo izrazno širino godalnega repertoarja ter komorno muziciranje kot osrednje vodilo letošnjega matinejskega cikla.
Premierna predstavitev projekta Med se iskri v temí bobnarja in čelista Kristijana Krajnčana. Nastopajo Tomaž Gajšt (trobenta), Boštjan Simon (saksofon), Robert Jukič (kontrabas) in Kristijan Krajnčan (bobni).
Rojstni dan umetnosti, vsakoletni mednaroden radijski dogodek Evropske radiodifuzne zveze (EBU), se odvija 17. januarja. Več deset evropskih in severnoameriških radiev si tradicionalno ob prazniku umetnosti, proste ustvarjalnosti, domišljije izmenja zvočna darila – med njimi tudi program Ars Radia Slovenija. Evroradio prenose teh zvočnih daril posreduje na dveh satelitskih kanalih, končno podobo pa vsak radijski program oblikuje z miksanjem zvočnih sledi z dveh kanalov. Tako skrbno izbrano zvočno materijo prepušča spontanosti, igri in poslušanjem nepredvidljivim zvočnim kombinacijam. Letošnji prispevek Radia Slovenija je oblikoval Rok Zalokar, pianist, improvizator, skladatelj in producent. Po letih študija in življenja v Rotterdamu in Kobenhavnu, je vse bolj pomemben akter domače scene med jazzom, improvizirano in eksperimentalno glasbo ter drugimi zvrstmi. V zadnjih šestih letih kot svojo osrednjo ustvarjalno platformo vzdržuje kolektiv Zhlehtet. Rezultat tega je bila kritiško priznana serija skladb in albumov, vključno z najnovejšo izdajo ploščo Pieces for Collective Change. Na Rojstnem dnevu umetnosti 2026 je Rok Zalokar v Studiu 26 Radia Slovenija predstavil 40-minutni nastop za klavir in elektroniko z vklopom v mednarodni neposredni prenos ob 22:40.
Na sporedu sta dve komorni deli, ki razkrivata ansambelsko razsežnost pihalne in trobilne zasedbe – Brandenburški koncert št. 3 Johanna Sebastiana Bacha v priredbi za trobila Christopherja Mowata in Serenada št. 10 imenovana Gran partita Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba skladatelja zavzemata osrednje mesto v evropski glasbeni zgodovini, vsak kot predstavnik svojega časa in glasbenega mišljenja. Čeprav ju poleg več desetletij ločujejo različna slogovna izhodišča, ju povezuje razumevanje glasbe kot sistema odnosov med glasovi, v katerem ima ansambel ključno vlogo. Program koncerta izhaja iz te sorodnosti: baroka in klasicizma ne postavlja v opozicijo, temveč pokaže kontinuiteto ansambelskega razmišljanja skozi 18. stoletje. Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 3 Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 10, “Gran Partita” Trobilci in pihalci Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Vodstvo: Aleš Klančar, trobenta in Cristina Monticoli, oboa
Na sporedu sta bili dve komorni deli, ki razkrivata ansambelsko razsežnost pihale in trobilne zasedbe – Brandenburški koncert št. 3 Johanna Sebastiana Bacha v priredbi za trobila Christopherja Mowata in Serenada št. 10 imenovana Gran partita Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba skladatelja zavzemata osrednje mesto v evropski glasbeni zgodovini, vsak kot predstavnik svojega časa in glasbenega mišljenja. Čeprav ju poleg več desetletij ločujejo različna slogovna izhodišča, ju povezuje razumevanje glasbe kot sistema odnosov med glasovi, v katerem ima ansambel ključno vlogo. Program koncerta izhaja iz te sorodnosti: baroka in klasicizma ne postavlja v opozicijo, temveč pokaže kontinuiteto ansambelskega razmišljanja skozi 18. stoletje. Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 3 Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 10, “Gran Partita” Trobilci in pihalci Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Vodstvo: Aleš Klančar, trobenta in Cristina Monticoli, oboa
Koncertni cikel Jazz Ars All Stars tokrat s skupino Kumovi. V Jazz Klubu Kazina predstavljajo diskografski prvenec "Barberian Shop". Kumovi so: David Jarh, Tomaž Gajšt, Lenart Krečič, Jaka Kopač, Adam Klemm, Blaž Trček, Milan Stanisavljević, Nikola Matošić in Gašper Bertoncelj.
Hrana ni samo življenjska nuja, hrana je antropologija. Zadovoljuje, vsaj zdi se tako, toliko človekovih potreb, hrepenenj, izraža najbolj intimen pogled na svet in njen simbolni pomen krepko presega njeno praktično vrednost – da nahrani lakoto telesa. O hrani je toliko govora, mnogi v svetu živimo v dobi preobilja, a naše prehranske navade v hektiki večopravilnostnega vsakdana in poplavi informacij postajajo vse bolj siromašne. In s tem tudi naše prehranske izbire in posledično - kakovost življenja. V tokratnih Glasovih svetov smo spregovorili o temeljih prehranjevanja, ki nas lahko opolnomočijo, za začetek pa vsaj ustrezneje ali pa dodatno informirajo. Gost avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič je Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetka Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce.
Dramatično zgodbo dopolnjujejo groteskni, sentimentalni in burleskni elementi - prvič na naših valovih.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trst A. Posneto leta 2018 v Trstu.
V svetu mikroorganizmov je lahko vsak encim, ki ga zna mikrob izdelati, svojevrstna prednost. Ta prednost je posebej izrazita pri nekaterih bakterijah in glivah, ki zmorejo s svojimi encimi razgraditi celulozo, ki gradi rastline in je celo najpogostejša biološka snov na Zemlji. In če je razgrajevanje celuloze za mikrobe vir hrane ter način preživetja, človek te njihove načine razgradnje posnema v tehnoloških procesih. Odpadni slama in žagovina na eni strani ter les, travna vlakna na drugi so namreč pomembne surovine za izdelavo papirja, oblačil, pa tudi biogoriva. Eden izmed načinov, kako bi lahko rastlinski material predelali ne s kemikalijami, temveč kar mikrobi samimi, so celulosomi - poseben preplet encimov in proteinov na površini teh enoceličnih organizmov. Na Biotehniški fakulteti tako iščejo okolju prijaznejše načine razgradnje celuloze, kar med drugim raziskuje tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Maša Vodovnik z Oddelka za mikrobiologijo Biotehniške fakultete.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, natančneje: iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trst A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Slovenski gledališki umetnik in zgodovinar Mirko Mahnič je v duhovito celoto povezal izbor predpustnih in pustnih pesmi iz znamenite zbirke slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja. Radijski veseljaški koncert tako oživlja duha starega ljudskega izročila. Režiser: Jože Babič Dramaturg: Borut Trekman Tonski mojster: Sergio Pagani Igralke in igralci – Tone Gogala, Maja Blagovič, Bogdana Bratuž, Savina Remec, Mira Sardoč, Stojan Colja, Vladimir Jurc, Adrijan Rustja Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih RAI, Radio Trst A, februarja 1985.