Wat Arun
| Wat Arun Ratchawararam | |
|---|---|
Tempelj zore | |
 Tempelj, viden z druge strani reke | |
| Religija | |
| Pripadnost | Teravadski budizem |
| Lega | |
| Država | Tajska |
  Location within Bangkok | |
| Koordinati | 13°44′37″N 100°29′20″E / 13.74361°N 100.48889°E |
| Arhitektura | |
| Konec gradnje |
|
| Spletna stran | |
| www | |
Wat Arun Ratchawararam Ratchawaramahawihan (tajsko วัดอรุณราชวราราม ราชวรมหาวิหาร ) ali Wat Arun (tajska izgovorjava: [wát ʔarun], "tempelj zore") je budistični tempelj (wat) v okrožju Bangkok Yai v Bangkoku na Tajskem. Stoji na Thonburiju na zahodnem bregu reke Chao Phraya. Ime templja je po hindujskem bogu Aruṇa,[1] ki je pogosto poosebljen kot sevanje vzhajajočega sonca. Wat Arun je med najbolj znanimi znamenitostmi Tajske.[2] Čeprav tempelj obstaja vsaj od 17. stoletja, je bil njegov značilni prang (zvonik) zgrajen v začetku 19. stoletja med vladavino Rame II. in Rame III.
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Ime Wat Arun izhaja iz hindujskega boga Arune, ki je voznik sončnega boga Surye.[3]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Na mestu Wat Aruna je že od časa kraljestva Ayutthaya, pred vladavino kralja Naraija, stal budistični tempelj.[4]:4 Takrat je bil znan kot Wat Bang Makok,[5] ki je bil kasneje skrajšan na Wat Makok, po vasi Bang Makok, v kateri je bil zgrajen (makok je tajsko ime za rastlino Spondias pinnata). Po besedah zgodovinarja princa Damronga Rajanubhaba je bil tempelj prikazan na francoskih zemljevidih med vladavino Naraija (1656–88), ki sta jih narisala Claude de Forbin in de Lamare.
Tempelj je Taksin (1767–82) preimenoval v Wat Chaeng, ko je po padcu Ayutthaye v bližini templja ustanovil svojo novo prestolnico Thonburi.[6] Domneva se, da se je Taksin zaobljubil, da bo tempelj obnovil, ko ga je ob zori prečkal. V templju je bila podoba Smaragdnega Bude, preden so jo leta 1785 prenesli v Wat Phra Kaew na vzhodnem bregu reke.[7] Tempelj je stal na posestvu kraljeve palače med Taksinovo vladavino, preden je njegov naslednik Rama I. (1782–1809) palačo preselil na drugo stran reke. Zapuščen je bil do vladavine Rame II. (1809–24), ki je dal tempelj obnoviti in začel načrtovati dvig glavne pagode na 70 m. Dela na pagodi so se začela med vladavino Rame III. (1824–51). Glavni prang je bil dokončan leta 1851, po devetih letih neprekinjene gradnje.[8]
Leta 1858 je Henri Mouhot, francoski ekspedicionist, zapisal podrobna opazovanja Wat Changa (dobesedno Wat Chaeng, Wat Arun) v svojih potopisnih dnevnikih Voyage dans les royaumes de Siam, de Cambodge, de Laos, ko je potoval v Siam.
Nous devons ajouter que la plus belle pagode de Bangkok, celle de Wat-Chang, n’est cependant pas renfermée dans l’enceinte du palais, mais s’élève vis-à-vis, sur la rive droite du Ménam. Sa flèche, haute de deux cents pieds, est le premier indice de la capitale qu’aperçoit le voyageur qui remonte le fleuve en venant de la mer.[9] (Prevod): Naj dodam, da se Wat Chaeng, najlepši tempelj v Bangkoku, ne nahaja na posestvu palače, temveč veličastno stoji na desnem bregu reke. Zvonik pagode, ki je visok več kot 60 metrov, je prvi znak za popotnike, ki plujejo gorvodno od ustja reke, da so prispeli v prestolnico.
— Henri MOUHOT (1826–61), Voyage dans les royaumes de Siam, de Cambodge, de Laos, 1868.
Tempelj je bil deležen večjih obnov med vladavino Chulalongkorna (Rama V., 1868–1910) in leta 1980, pred dvestoletnico ustanovitve Bangkoka. Najobsežnejša obnovitvena dela na prangu so bila izvedena med letoma 2013 in 2017, med katerimi je bilo zamenjanih veliko število razbitih ploščic, za obnovo številnih površin pa je bil uporabljen apneni omet (ki je nadomestil cement, uporabljen med prejšnjimi obnovami). Ko so se dela leta 2017 bližala koncu, so fotografije rezultatov naletele na nekaj kritik zaradi novega videza templja, ki se je v primerjavi s prejšnjim stanjem zdel pobeljen. Oddelek za likovno umetnost je delo branil in izjavil, da je bilo skrbno opravljeno, da bi odražalo prvotni videz templja.[10]
.jpg)
Arhitektura
[uredi | uredi kodo].jpg)
Glavna značilnost Wat Aruna je njegov osrednji prang, tipičen stopničast stolp v starodavnih kmerskih jezikih, ki je obložen z barvitim porcelanom.[11] To se razlaga kot pagoda, podobna stupi, obložena z barvno fajanso.[12] Različni viri poročajo o višini med 66,8 m in 86 m. Vogale obdajajo štirje manjši satelitski prangi. Prange krasijo školjke Mauritia mauritiana in koščki porcelana, ki so jih prej uporabljali kot balast ladje, ki so prihajale v Bangkok iz Kitajske. Princ Narisara Nuwattiwong je dejal, da sta se danes pojavila tako prang (zvonik) kot vihara (glavna dvorana); bila sta originalna dela Oddelka za deset obrti v obdobju Ayutthaya.[13]
Osrednji prang ima na vrhu sedemkraki trizob, ki ga mnogi viri imenujejo Šivin trizob.[14] Okoli podnožja pranga so različne figure starodavnih kitajskih vojakov in živali. Nad drugo teraso so štirje kipi hindujskega boga Indre, ki jaha na Erawanu.[15] V budistični ikonografiji velja, da ima osrednji prang tri simbolične ravni – osnovna za Traiphum, ki označuje vsa področja obstoja, srednja za Tavatimso, nebesa Tusita, kjer so izpolnjene vse želje, in zgornja za Devaphum, ki označuje šest nebes znotraj sedmih področij sreče. Ob reki je šest paviljonov (sala) v kitajskem slogu. Paviljoni so izdelani iz zelenega granita in vsebujejo mostove za pristajanje.
Zraven pranga je dvorana za posvečenje s podobo Bude Niramitra, ki jo je domnevno zasnoval Rama II. Sprednji vhod v dvorano za posvečenje ima streho z osrednjim zvonikom, okrašeno z barvno keramiko in štukaturami, obloženimi z barvnim porcelanom. V notranjosti je velik oltar z rdečo, sivo in belo marmorno dekoracijo. Spredaj sta dva demona oziroma figuri varuhov templja. Freske so nastale med vladavino Rame V.
Kozmologija
[uredi | uredi kodo]Osrednji prang simbolizira goro Meru v hindujski kozmologiji. Satelitski prangi so posvečeni bogu vetra, Phra Phaiju. Demoni (jakša) na vhodu v ubosot so iz Ramakiena. Bela figura se imenuje Sahassa Deja, zelena pa je znana kot Thotsakan, demon Rāvana iz Ramajane.
Potovanja
[uredi | uredi kodo]Do Wat Aruna je mogoče dostopati preko reke Chao Phraya, trajekti pa vozijo čez reko proti pomolu Maharaj. Za tujce tempelj zaračuna vstopnino v višini 200 bahtov (od marca 2024). Med Kathino kralj potuje v Wat Arun v procesiji kraljevih bark, da bi tamkajšnjim menihom predstavil nova oblačila.
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Prang, pogled z notranje strani templja (2020)
Glavni prang, Indra sedi na vrhu Airavate (2001)
Pogled na reko z glavnega pranga (2013)
Vihara, pogled z glavnega pranga (2014)
Kipi Bude v samostanu (2017)
Dvorana za posvečenje (2025)
Glavna podoba Bude v dvorani za posvečenje (2018)
Tempelj osvetljen ponoči (2017)
Sprednji pogled prang ponoči (2017)
.jpg)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Angova, Aneta. »Wat Arun - The Temple of Dawn«. watarun.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2018. Pridobljeno 30. marca 2013.
- ↑ Liedtke 2011, p. 57
- ↑ Modi’s Bangkok visit: India-Thailand friendship is heading for a strategic upgrade, The Print, 1 April 2025.
- ↑ The Fine Arts Department of Thailand. (1978). Prawat wat Arun Rātchawarārām [History of Wat Arun] ประวัติวัดอรุณราชวราราม (in Thai). (2nd ed.). Bangkok : The Fine Arts Department Thailand. p. 4.
- ↑ Department of Religious Affairs, Ministry of Education Thailand. (1981). Prawat wat samkhan thāng Phraphuttha Sātsanā tō̜n 1 [History of important Buddhist temples in Thailand Chapter 1] ประวัติวัดสำคัญทางพระพุทธศาสนา ตอน ๑ (in Thai). Bangkok : Ministry of Education Thailand. p. 18.
- ↑ ประวัติวัดอรุณราชวราราม ราชวรมหาวิหาร [History of Wat Arun]. watarun.org (v tajščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2012. Pridobljeno 28. septembra 2012.
- ↑ Spooner 2011, p. 100
- ↑ »พระปรางค์ (Phra Prang)«. วัดอรุณราชวราราม ราชวรมหาวิหาร (Wat Arun Ratchawaram). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2022.
- ↑ MOUHOT, HENRI. and LANOYE, FERDINAND DE. (1868). Voyage dans les royaumes de Siam, de Cambodge, de Laos et autres parties centrales de l'Indo-Chine : relation extraite du journal et de la correspondance de l'auteur. Paris: Librai de L. Hachette & Cie. p. 24.
- ↑ Rojanaphruk, Pravit (19. avgust 2017). »New Dawn or Letdown? Iconic Temple Makeover Gets Mixed Reviews (Photos)«. Khaosod English. Pridobljeno 7. septembra 2017.
- ↑ Emmons 2008, p. 17
- ↑ Norwich 2001, p. 266
- ↑ Narisara Nuwattiwong, and Damrong Rajanubhab. (1962). San Somdet Vol. I [Letters between Their late Royal Highnesses Prince Naris and Prince Damrong Vol. I] สาส์นสมเด็จ เล่ม ๑ (in Thai). Bangkok : Ong Karn Kha Kurusapha. p. 42.
- ↑ »Wat Arun«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2007. Pridobljeno 5. julija 2007.
- ↑ Emmons 2008, pp. 26-27
Splošni viri
[uredi | uredi kodo]- Emmons, Ron (2008), Top 10 Bangkok, New York: DK, ISBN 978-0-7566-8850-9
- Liedtke, Marcel (2011), Thailand- The East (English Edition), Norderstedt: Books on Demand GmbH, ISBN 978-3-8423-7029-6
- Norwich, John Julius (2001), Great architecture of the world, USA: Da Capo Press Inc., ISBN 0-306-81042-5
- Ridout, Lucy; Gray, Paul (2009), The Rough Guide to Thailand's Beaches & Islands, India: Rough Guides, ISBN 978-1-84836-091-4
- Spooner, Andrew; Borrowman, Hana; Baldwin, William (2011), Footprint Thailand, UK: footprintbooks.com, ISBN 978-1-904777-94-6
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
