»Problem danes je, da javnost ne spodbuja refleksije, ampak odziv. Spletne platforme so ustvarjene tako, da privilegirajo ogorčenje. Emocionalno nabita sporočila se s pomočjo algoritmov širijo hitreje kot umirjena argumentacija. V tem okolju tisti, ki se požvižgajo na norme vljudnih izmenjav mnenj, dosežejo večjo vidnost. Necivilizirano obnašanje je optimizirano in privilegirano. Boj za pozornost prevlada nad bojem za razumevanje.«

“Potreba po potrjevanju realnosti in okrepitvi doživetja s fotografi­jami je estetsko porabništvo, ki je danes zasvojilo prav vse. Industrijske družbe sprevračajo svoje državljane v odvisnike od podob [image junkies], kar je najbolj nezadržna oblika umskega onesnaževanja. Presunljivo hrepenenje po lepoti, po prenehanju vrtanja pod površje, po odrešitvi in čaščenju telesa sveta – vse te prvine erotičnega čutenja se uveljavljajo v človekovem užitku ob fotografijah. Vendar se izražajo tudi drugi, manj osvobajajoči občut­ki. Ne bi bilo zmotno trditi, da ljudje čutijo psihično prisilo, da fotografirajo – da sprevržejo doživetje samo v način videnja. Nazadnje postane doživetje istovetno s fotografiranjem tega doživet­ja, udeležba pri javnem dogodku pa čedalje bolj enakovredna ogledu tega dogodka v fotografski obliki. Mallarme, najbolj logični um med esteti 19. stoletja, je dejal, da vse na svetu obstaja zato, da bi končalo v knjigi. Danes vse obstaja zato, da bi končalo na fotografiji.”