toplo in mehko

Nekaj darilc, toplih in mehkih, je nastajalo te dni. Poleg... ah, nič ne bom o "poleg". Je pač nori december, svoje norosti pa tako in drugače manifestiramo vsi - vsaj majčkeno, kajne? :)

 Ko sem ravno omenjala norosti... Če človeka spreleti pomislek, da ni dovolj nor, mora samo vzeti fotoaparat in poskusit pri luči fotografirat vijolično barvo. Znoriš! Pa kaj znoriš, pop***š!

Voščilce

Toliko besed se kopiči, toliko misli valovi v tem času...

 

Zato samo tole:

če želite desetke od profesorjev, priklopite glavo.

Če jih želite od življenja, jo izklopite in priklopite srce.

Tam je sreča. Prisluhnite in poletite.

Danes. Takoj. Zdaj.

 

Srečno.

kuštrav čudež

Če se potepa fotoaparat... je to, roko na srce, samo dober izgovor za pavzo. Minila je otvoritev še ene razstave, miklavžev sejem, kuuuuuup novih kapic, torbic, nakita... čisto vse pa res ni treba, da se tule sonči :))

Fotoaparat je imel pomembnejše poslanstvo... spremljal je majčkene podplatke, kako brcajo, majcene ročice, kako se pretegujejo, čisto majcena usteca, kako se šobijo... miceno detece, ki je hotelo precej prekmalu na svet, a zdaj je korajžna mala deklica že nared, da kakšno ušpiči, saj je stara že ceeeel mesec :)

Naj ti bo ta svet lep, prijazen, sončen, ti mali kuštrav čudež. 

 Tvoja od vsega lepega čist preč teta.

zrcalo

Ni hotela sklanjati k mislim se svojim 

niz korenine - bile so še včeraj v krošnji,

zamaknjeno posvečeni zvonovom

srca.

Zaupala planju je v prsih.

Molila je tiho, preklinjala vsa

tista nema pričakovanja.

Rotila boga.

Imela je sanje, življenje je dala

na razprostrte dlani.

Ostalo je sonce. Sijalo je njej

na bele sledi.

 

 

za male bučke

 

  Da jih ne bo zeblo :)

 

potepinka

Po poteh, po tisočerih poteh,

prepletenih na najbolj nenavadne načine...

Sledijo si, se iščejo, bežijo iz križišč

in nočejo biti in hočejo biti - nikogaršnje...

Kot tiste vase, v ljudi in mimo njih,

v srca in skozi hotenja...

Nekam, kjer bodo našle odgovore

na najbolj nesmiselne vprašaje,

zavozlale jih bodo in vodile. Vodile.



nočni šiht

Ob urah, ob kakršnih bedijo samo še škratki, se včasih ne da spat. Ne vem, če zavoljo škratkov samih... ki bedijo in norijo skozi glavo, vlačijo nitke in kvačke in sejejo norosti počez in pošrek... 

Ali pač - kar tako.

Potem je treba samo še počakat sonček, poiskat ... hja, tokrat pušpan, in  prepričat "manekenke", da naj mirujejo na konicah vejic. in da je čisto vseeno, če so debele in kosmate, zima bo dolga :)

Ne razumem!

Res ne. 

Zakaj tisti, ki vabijo na praznovanje, poleg obveznega "Da boš sigurno prišla!",

vedno rahlo preplašeno dodajo: "Pa nikar nič ne nosi..." ... ?

Ne vem, a so kvačkane tangice res tako strašno darilo? :)))

Jesenčice

Neverjetno, s kakšno hitrostjo trosi čas svojo prisotnost in jo hkrati jemlje, naloži na svoj drveči voz in izgine za naslednjim ovinkom... Človek se niti ne ozre dovolj hitro, kaj šele, da bi sledil... 

Hotela sem reči - komaj sem delala zadnjo rundo jesenčic... Že je tu spet jesen in znova pašejo v ta čas. 

 

 

 

Med stoletnim tramovjem...

Kdo bi si mislil, da bo podirajoči se toplar kdaj zavetje rokodelcev naše doline. Zdaj, ko je dobil novostaro podobo, potoplano ogrodje in nekaj novih vsebin - 

zdaj spet živi - življenje. 

Tale kotiček sem posvojila v njem :)

 

 Nekaj drobcev ...

   

 

Še povabilo: galerijca se nahaja v Bohačevem kozolcu v Nazarjih, na ogled je ob sobotah od 8:00 do 12:00 ure, ko lahko v pritličju najdete dobrote s kmečke tržnice, v prvem nadstropju je na ogled zbirka "Nazarje skozi čas", na podstrešju smo pa mi :) Nobenega kiča, nič plastik fantastik... Izdelki iz lesa, gline, filca, vezenje, klekljanje, vitraži... Za oči in dušo.

Zadnje pismo

Vavica moja...

Naj te objamem, kot v tisočerih pisemcih doslej... Vem, da mi gledaš pod roke in čakaš, kakšno porkerijo bom tokrat napisala... Ne morem. Vem, ti ne bi hotela, da jočem, ampak…

Slabo leto nazaj si me sterala na balkon, naj grem gledat, katera zvezda se najbolj smeji, ker tisto si ti, tako si vesela… Zdaj si res tam… Nedoumljivo.

Moja najdražja prijateljica... Ne hodi, prosim... Bodi tu. Vedno, na svoj način. S svojimi domislicami, s smehom, z neverjetno voljo, močjo in energijo.

Vem, da si morala med zvezdice, ker tvojih nekaj kilc ni zmoglo več. Razumem, čeprav nočem. In nočem dojeti. Sprejeti.
Mi boš pa zgoraj pripravila... Najina ustvarjanja. Afričanke, ki so naju združile... Tudi tiste, za katere sva naredili načrt, ko sva se nazadnje videli.

Hvala, ker si me naučila, da je Afrika samo rdeča. Ker si me naučila, da je treba živeti danes. Ker si mi podarila toliko smeha in sebe. Ker si tolažila ti mene, pa bi morala jaz tebe. Ker si delila z mano vse - smeh, solze, skrbi, bolečine... revije za križkanje, svojo teraso poleti in večer za večerom svoje zgodbe in načrte. In čokolado.

Tvoje slovo gotovo prinaša še kak nauk. Ko ne bom več slepa od solz, ga bom morda znala razbrati...

Bodi lepo, kjerkoli že si. Tvoje bolečine so minile, moje so tu. Ko pogledam plesalko iz tvojih nitk. Nedokončano škatlico s polžkom. Tuno. Tvoja voščila, prilepljena na pohištvo v dnevni.
Komaj sem dojela, kako zelo me imaš rada. Upam, da sem ti delček tega povrnila... tudi v tvoji borbi. S tabo sem bila, vse minute. Pa saj to veš. Verjela sem... ker si ti hotela verjeti.

»Ma kje hodiš, watrak?«… in smeh skozi solze, ko si čakala, da pridem, s torbico, ki sem ti jo naredila za srečo, pod eno roko in s telefonom v drugi roki. Za vsak slučaj, če bi zalutala po bolnišničnih hodnikih in te ne bi našla…

Tod hodim, Vlasta. Tod. Toliko delčkov poti sva začrtali skupaj, toliko stvarem dali obliko in ime. Prav je, da grem dalje, čeprav sama… kajne?

Drži se, moja Vlasta. Bodi vesela, nasmejana, bodi TI,  bodi sonce tam, kjer si zdaj lahko. 

Tako zelo te bom pogrešala… :( :( :(